petek, 16. februar 2018

Arne drugič

V prejšnji objavi, sem malce na pamet napisala, da je Ane velik 103.

Do številke sem prišla tako, da sem k enemu metru, ki ga je imel za prvi maj (ko smo šli v Gardaland je meja za plačilo vstopnice 100 cm :)) nekako na pamet prištela še tiste tri centimetre, za kolikor se mi je zdelo, da je zrasel.

Pha, kako sem se motila.

Včeraj sem jih postavila pred zid.

Arne 109.
Rene (za prvi maj 120) zdaj 128
Enej (za prvi maj 139) zdaj 144.

Pa še eno pomembno Arnejevo lastnost sem pozabila omeniti.

Njegove okrajšave.
Vse besede vedno krajša spredaj.

Palica je PALA
Ko mu rečem, da palica ni pala ampak palica pravi, "Ja, sam lohk se reče pa tud pala." :)
Evrokrem je EVRO
Avokado je lahko AVO


Pa za noben denar se ne spomnim še katere od njih. Ampak jih ima cel kup. Pa vedno krajša na začetku, če se ne da, pač ne krajša.






petek, 02. februar 2018

Arnejevih četrtih 365. :)

Tale naš mali gospodič, adrenalinc, ki to ni, ima že kar štiri leta.

Ponoči ga pogosto takole cmoknem, ker se res ne morem upreti njegovim mehkim ličkam.

Rosjtnodnevni zajtrk v posteljo. :) Še malce prezgodaj zame. 

"Ubogi piščanček" je prav tipičen predstavnik tretjega otroka.
Po eni strani razvajen mamin sinček, po drugi strani pa vedno zadnji na vrsti, ko se odločamo kaj bomo počeli.

Ravno tako, kot je bilo pri nas doma. Prvi smo imeli cel kup fotografij, najmlajši je praktično brez. Tako ima tudi Arne, sicer nekaj lepih od rojstva, zadnje čase pa le že take, mimogrede s telefona, obupne kvalitete.
Nobene statistike, nobenih izjav tedna...

Komaj letos, pri štirih letih je imel prvič zabavo s prijatelji za rojstni dan, pa še to eno tako na pol s torto iz Hoferja in čipsom.
Na tem mestu svečano obljubljam, da mu prihodnje leto sama spečem čudovito torto, muffine in obložene kruhke

Sicer pa je dečko poln nasprotij.

Velik za pet let (103 cm in 17 kg)

Pameten"za deset.
Spreten za šest.
Skrbno dela domačo nalogo, vsak dan, skupaj z bratoma.
Obožuje pištole in puške in jih najde v vsaki palici, kockah ali kamnu. "Roke hvišku!" pravi in hodi za mano.

Po drugi strani pa še povsem nebogljen, kot mali ptiček, ki je ravnokar padel iz gnezdeca. Pridno izkorišča status najmlajšega.

Potrebuje samo "Mami, božal!" ali "Mami, tebe imam najraje na svetu!"
Ali, potem, ko prespi pri mojih starših,  "Ane mami, dolgo se nisva vidla? Pogrešal sem te!" in mu jem iz rok. Ko grem spat, ga magnetizem takoj pritegne k meni in se tako lepo stisne, da takoj popustim, čeprav vem, da se spet ne bom obrnila celo noč, in da njegova kolena v mojem križu niso niti najmanj nežna.




Težave z zdravjem, ki jih je imel v prejšnjih letih, pošasi popuščajo.
Sicer ima še vedno zaščitna zravila in občasno pumpico, ampak bolnicam smo se upeli letos na široko izogniti.

Od vseh treh ima najbolje razvito domišljijo in se lepo sam zaigra in vodi dvogovore z igračami.
Strašno rad pomaga pri različnih opravilih, od kuhanja do nošnje drv.
S starejšima bratoma gre odlično vštric in čisto nič ne caplja zadaj.

Mamin cukr. :)