sreda, 11. oktober 2017

Gradnja hiše: Birokracija

Medtem ko čakamo na informacijo, da je šla hiška v delo,
vam povem nekaj malega o naših težavah z birokracijo.

Teh je bilo in jih je še vedno toliko, da včasih res ne vem več ali naj se smejim, držim za glavo ali naj se vsedem v kot in se zjočem.

Bom napisala samo največje cvetke, manjše so šle itek že v pozabo. In jih dala kar  v alineje, da bo bolj pregledno. :)

Najbolje, da se kar usedete, ker tole bo trajalo.

1. Naša parcela stoji ob mali makadamski cesti, ki je z leti malce spreminjala pozicijo. Kakšen je bil redosled dogajanja ne vem, ampak nekako se je zgodilo, da je med našo parcelo in dejansko cesto, nastal mali pas zemlje. In ta mali pas zemlje nam je delal težave že takoj na začetku. Ne vem več za kaj seje šlo, se je šlo zaradi oddaljenosti od ceste, za kak podpis... pojma nimam. Spomnim pa se rešitve iznajdljivega (hvalabogu za take) uradnika. Ugotovil je, da je pas tako ozek, da če da na fotografiji merilo 1:50.000, ki je še dovoljeno, se na printu tega pasu sploh ne vidi. Ergo, ga ni. Rešeno.

2. Glede Občinskega prostorskega načrta (OPN) smo imeli na naši lokaciji precejšnjo srečo. Verjetno je to edini kvadratni kilometer v občini, kjer ni strogih predpisov glede zunanjosti hiše in je dovoljena ravna streha.

Matej si je zamislil, da bi oblika hiše sledila oblikam iz narave in si je zadnji del hiške zamislil rahlo zaokroženo. No, tu smo potem naleteli na težavo. Kajti nikjer ne piše, da so dovoljene tudi zaokrožene linije strehe. Sicer tudi nikjer ne piše, da so prepovedane, ampak to je to. Ne gre. Rešeno.

3. Ker do naše parcele še vedno ni zgrajen javni vodovod, zajem vode pa je ob sušnih dnevih premajhen že za obstoječe hiše, se je občina (hvala občina) odločila, da zgradi vodovod do naše hiše. Ko so se začeli ukvarjati s traso in zanjo določili kar obstoječo cesto, so ugotovili, da cesta sploh ni v občinski lasti ampak je v lasti dveh gospe. Ena od njiju potrebuje vodovod, drug pa živi v tujini. Ko so, to drugo, kontaktirali glede prodaje, seveda ni bila navdušena. "Kako bi od mene kupili parcelo, če so mi pa rekli, da nimam nič sveta tam gori? Če bi imela parcelo, bi si zgradila vikend!" je bil njen odgovor. Kako zdaj ženski, ki slabo razume slovensko, razložiti, da parcela ni parcela ampak polovica ozkega pasu ceste, s katerim si ne more pomagati nič. Dodajte k temu še ostarelega birokrata, ki ne sledi več zahtevam službe in samo še čaka na konec, pa smo pri (več) letih kotalkanja med vsemi udeleženci. Pa pošta, pa notarsko overjeno, pa notarsko prevedeno, pa pooblastila, njeni obiski pri notarju v njeni državi. ZA CRKINT.

In ko že misliš, da zdaj je pa že vse rešeno. Občina samo še pridobi gradbeno dovoljenje in potem akcija(!), se najde še nekdo, ki ima po nekem čudnem naključju neko služnostno pravico na tej poti. Sicer je ne koristi, živi daleč stran, ampak noče podpisati, ker ima star spor z občino. Lepo. Ni še rešeno.

4. Tisti mali pas zemlje, ki sem ga omenjala v prvi točki. No, tudi tisti pas zemlje je bil v lasti zgoraj omenjenih lastnic in ob nakupu zemljišča za vodovod, so nam šli na občino na roko in v vsa pregovarjanja vključili še naju. Tako, da hkrati z zemljišči, ki jih odkupujejo oni, odkupiva ta pas še midva. Zadeva je bila rešena že pred dobrim letom in pol. Iz davčne smo dobili obvestilo o znesku davka, ki ga moramo plačati. Plačamo. Čakamo na povratno informacijo, da lahko nadaljujemo. Vmes že malce pozabimo, pa še vedno čakamo. Informacije od nikoder. Lastnica pove, da je občina svoj del že plačala, midva pa še vedno čakava na informacijo. Ker se nama je zaradi (sledeče) točke 5 začelo že malce muditi, sva začela raziskovati.

Iz notarske pisarne nama javijo, da potrebujeva overjeno kopijo pogodbe, ki jo pošljejo z davčne. Izvem, da davčana pošlje to kopijo eni od strank na pogodbi (poljubni). Po klicu na davčni urad izvem komu so pogodbo poslali in na srečo niso poslali tisti lastnici iz tujine ampak tej v bljižini, ki je v množici papirjev povezanih s tem, pogodbo pač pospravila, ne da bi vedela, da jo bo še rabila.

Ko jo je potem po letu dni nesla k notarju, so se vmes že spremenile parcele. Zato moramo pridobiti potrdilo o spremembi z geodetske uprave in soglasja vseh, preden gre lahko na zemljiško knjigo in preden midva dejansko kupiva parcelo. Ni še rešeno.

5. Tripartitna pogodba z Elektro Ljubljana. Najprej smo potrebovali soglasja vseh udeležencev, da lahko potegnemo elektro kabel od najbližjega stebra, čez cesto do našega priključka. Vse to seveda mastno plačamo. Ko je kabel napeljan, ga moramo podariti Elektru, ki potem z njim upravlja. Ker Elektra v prejšnji pogodbi ni, potrebujemo novo pogodbo in vsi udeleženci moramo podpisati novo soglasje. Zdaj potrebujejemo dokument iz točke 4, da končno plačava in postaneva lastnika pasu ceste iz točke 1. Kajti sicer potrebujeva soglasje od lastnice iz tujine, saj pooblastilo, da soglasje v njenem imenu daje njen sorodnik iz Slovenije, ne velja več. Vmes so se namreč spremenile številke parcel.

Sledite? Ne? Nič hudega, jaz tudi ne.

Me prav zanima, kaj nam bo čas še prinesel.







petek, 06. oktober 2017

Pozabljiva zobna miška

Sej miškini ta frišni stranki, ki je pomotoma pljunila izpadli zobek št. 2 v travo, se to komot razloži. Itak mora prej narisati slikico, kje naj miška zob sploh išče.

Ta stari stranki, je pa itak vse jasno. Srečen naj bo, da se miška sploh še gre te igrice. Al pa dedek mraz, če smo že pri tem.

A pri vas je miška bolj ažurna pri teh zadevah? :)


petek, 29. september 2017

Naš živalski svet

Ko smo se junija preselili v naš začasni dom, se nismo zavedali kaj vse prinese to za sabo.

Še zdaleč pa se nismo zavedali kako zelo bližje naravi bomo.
Pa ne samo v začasnem domu, tudi na poti med začasnim in bodočim domom.

Živali doma.

Iz kuhinjskega okna vsako jutro opazujemo veverice, ki skačejo z drevesa na drevo.
Mladega srnjačka, ki sredi popoldneva izziva našega psa na travniku pred hišo.

V gozdu kričimo in žvižgamo, da preženemo medveda in v tresočimi hlačnicami čakamo kdaj ga bomo prvič srečali.
Lisice nam skačejo na cesto.
Ptički nam kradejo semena trave.
Močerad se nerodno skriva pod pokošeno travo.
Pokopujemo miške, ki so postale žrtev bagerja.
Kobilice nam skačejo okrog nog.
Mravlje si v naših plohih gradijo dom.

Sem in tja nas piči kaka osa.

Na cesti srečamo čredo ovac, ki jih ženejo mladi pastirčki.
Krave in bikci se podijo po panikih ob cesti.

Psi mirno ležijo sredi ceste in jih naš namen, da gremo mimo sploh ne gane.

Srečanja z živalmi pa so se pričela že na morju, kjer smo imeli nekaj precej zabavnih prigod z eno od živalskih vrst. :)

Galeb in ostali živalski obiskovalci.

Verjetno zato, ker v kamp ni mogoče dostopati za avtomobilom (vozi samo transfer) in ker je tako mirno, je na našem otočku zelo veliko živalic.

Tako smo vsakodnevno opazovali mnogo vrst pričkov.

Z galebi smo imeli zabavne prigode. 
Eden od njih je bil še posebej predrzen (no, lahko da so bili tudi trije, nismo jih ločili).
Prvič, nam je iz mize, okrog katere smo sedeli štirje, ukradel cel kos parmezana. S polivinilom vred.
Ker je bil pretežek zanj, nam ga je med lovom uspelo dobiti nazaj. 
Drugič, ker je nekdo pozabil izprazniti vrečko iz trgovine in smo jo pustili samo pri šotorju, je gospodič galeb našel ogromen kos Tilsita in si ga postregel. Ko sem ga našla ga je že tretjino pozobal.
Tretjič, nam je tatič, sredi belega dneva, zlezel V ŠOTOR in iz njega ukradel vrečko penic (Marshmallov). 

Potem pa smo se opremili s češarki in smojih metali za njim, takoj ko je samo pomislil, da bi se približal našemu šotoru. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj tako groba do nedolžnih ptičev. Naj omenim, da so vsi ostali celi, so se pa na koncu že malce izogibali našemu rajonu.

Opazovali smo veverice.

Ježek je prišel vsak večer pogledati okrog šotora, če je ostala kaka dobrota zanj.

Opazili smo celo zajca.
Divjega zajca sredi kampa, si lahko mislite? Ta se je čez dan dobro skrival, bežno se je prikazal le ob urah, ko oči niso najbolj sigurne v svoj prav.

Videli smo veliko rib in veliko ribičev, ki bi jim fantje najraje pomagali.

Rakovice, ki so se spretno skrivale med skalami in skoraj neopazne prozorne meduzice brez lovk, ki so plavale mimo otoka.

Polžke, školjke, kumare, zvezdo in za konec, še kalamare na žaru.









sreda, 27. september 2017

Priprave na gradnjo

Zdaj gre pa zares,
glede na to, da smo naš projekt hiška, ne po naši krivdi ali izbiri, res počasi zastavili, in praktično čez celo zimo in pomlad nismo delali nič, potem pa čez poletje na izi urejali okolico,  se zdaj močno pozna razlika.

Kar naenkrat se je pričelo muditi in kar naenkrat moramo najti cel kup odgovorov na vprašanja, ki jih pač nimava.

Po toliko letih, ko že zidamo,  je občutek, ko je okvirni datum same postavitve dejansko že znan in je že tako blizu, da gremo še parkrat spat, dih jemajoč. Ne dojemam še, da se res dogaja. In po vseh preprekah, ki smo jih na tej naši poti že doživeli in jih še doživljamo, si še vedno ne upam uporabiti dovršnega glagola. Še vedno uporabljam le:  naj bi se preselili, naj bi zgradili, upam da bo... dokler ne vidim, ne verjamem.

Pretekli mesec smo povečini posvetili urejanju okolice, zakopali smo čistilno napravo, napeljali odvodnjavanje, uredili teren pred hišo, nasadili travo in napeljali cevi za elektriko.
Vse je trajalo neverjetno dolgo.
Bagerist kar ni in ni hotel s parcele, elektrika ima tisoč in eno opravek, tisoč in en papir, da o tisoč ali več tisoč evrih, ki zadnje dni kar letijo iz računa sploh ne bi izgubljala besed.

In potem je še ena stvar, o kateri zdaj ne bi izgubljala besed, pa si zasluži čisto svojo objavo. Vodovod. Kaj vse se se je že in se še dogaja na to temo je neverjetno in ko je rešitev že na vidiku, se pojavi nova prepreka.

Vse to so stvari, za katere sama le težko najdem interes, da bi se poglobila vanje in večino dogovarjanj in odločitev prepustim Davidu, on pa nad mojo nezainteresiranostjo nad višino jaškov za odvodnjavanje ni čisto nič navdušen.

V preteklem tednu smo sestankovali še na temo konstrukcije hiše, dogovorili zadnje detajle, ki so meni povečini še vedno kitajščina, saj naj bi (a vidite, naj bi) v tem tednu šel les že na razrez.

Največ sivih las nama dela način ogrevanja, kjer sva se odločila za precej nekonvencionalni način, nad katerim marsikdo ni navdušen, ampak o tem več kdaj drugič.

Ker vse to še vedno ni dovolj, bi bilo super, če bi v tej točki vedela tudi že kakšno keramiko bova imela, kakšne luči in podobne zadeve, ki se jih sicer veselim, ker so končno nekoliko manj abstraktne, ampak še vedno precej, glede na to, da prostor sploh še ne obstaja.
Poleg tega, da je še malce drago, pa se tega ne veselim preveč zato, ker vem, da bo treba nekatere stvari, črtati, pustiti za kasnje ali kupiti cenješe, ker Faaaaakkkk kako drago je vse to.

Sem pa včeraj našla svoje sanjske pločice, ki so seveda spet najdražje v celi presneti trgovini, ampak ker je wc v katere sem  jih namenila (David je na tej točki jasno in glasno izrazil, da se on v ta del ne bo niti poskušal vtikati :)) velik samo dva kvadratna metra, ne bom ponovila napake izpred desetih let, ko sva opramljala stanovanje, jih bom kupila, pa če potem cel mesec jem samo polento. :)

Zaenkrat vam jih še ne pokažem (predvsem zato, ker jim fotka dela krvico) vam pa pokažem navdih iz katerega sem črpala.

Pa ne pozabite se nam pridružiti v Facebook skupini Gradnja v živo






torek, 19. september 2017

Gradnja v živo

Čeprav na blogu (še) ni osveženih detajlov o dogajanju na naši parceli tekom poletja,
se dan, ko bo naša hiška končno začela metati senco, hitro bliža.

V zadnjih dneh/tednih pospešeno sprejemamo pomembne odločitve, hodimo po sestankih z našim arhitektom Matejem iz Biro Gašperič, raziskujemo kamine in podobne reči, na Ekoartu pa že pridnejo izdelujejo delavniške rizbe in se pripravljajo, da odpeljejo les v razrez.

Ker mene take stari zanimajo, in glede na statistiko ogledov objav povezanih z gradnjo, sem prepričana, da zanimajo tudi vas, sem pripravila skupino na Facebooku, kjer bomo čim bolj sprotoma objavljali dogajanje na parceli in v delavnicah. Ko bo prišel naš dan D, ko bodo težki stroji po delih pripeljali stene in strehe, pa se bomo potrudili in pripravili ogled gradnje v živo s terena.

Torej, če ste eni izmed tistih, ki vas gradnja montažne hiše zanima, ste lepo vabljeni, da se nam pridružite v skupini.

Najdete nas tu: Gradnja v živo

Prepričana sem, da se nam pridružijo tudi mojstri in bodo na voljo za bolj tehnična vprašanja, ki gredo meni skozi eno uho notri in skozi drugo ven. Jaz sem z mislimi že pri manj abstraktnih rečeh. :)

Seveda pa bom glavne poudarke še vedno objavljala tudi na blogu. Če torej nimate Facebook profila, nič bat, tudi tu boste izvedeli kaj se dogaja.



petek, 15. september 2017

DIY: Dekoriranje Lovske trofeje

Z velikim navdušenjem vas povabim k branju DIY prispevka, ki sem ga pripravila na povabilo spletne revije Dom in stil in v prijetni družbi svoje dobre prijateljice Maše Strobl, ki skupaj z družinico ustvarja pod imenom Kreativna družina.

Ravno preko revije Dom in Stil sem namreč spoznala mnoge čudovite slovenske ustvarjalke in zato mi je res v posebno veliko čast, da sem se znašla med njimi. Upam, da mi je uspelo obuti vsaj njihove natikače, čevljev gotovo še ne. :)

Z Mašo sva dobili izziv, ki so ga poimenovali ČRNO - BELO
Vsaka od naju je dobila dve lovski trofeji in nič navodil. Vse ustvarjanje je bilo prepuščeno najini domišlji in tudi v družbi ob kavi je bila to tabu tema. :)

Vam uspe iz spodnje fotografije ugotoviti, kateri dve sta moji in kateri dve Mašini?

Jelenovo, srnjakovo, gamsovo rogovje – ga imate doma na steni? Ali ste ga že zdavnaj sneli in shranili na podstrešju ali v kleti? Po podatkih Lovske zveze Slovenije je bil lani vsak stoti Slovenec lovec, lov je bil priljubljeno početje tudi številnih naših prednikov in lovske trofeje so bile zaželeno okrasje domov. Take dekoracije se zdaj marsikje držijo slabi občutki – a kar je, je. Živali so že zdavnaj v večnih loviščih, rogovje (mimogrede, v naravi lahko najdete tudi rogove, ki jih srnjak in jelen izgubita vsako leto spomladi) pa je lahko zanimiva osnova za nove uporabne ali okrasne izdelke v domu. Pa bomo lahko kazali in nasadili roge čisto po svoje …

Nadaljevanje članka si lahko preberete tu: Klik na Dom in Stil

Dom in stil pa najdete tudi na Facebooku.

torek, 05. september 2017

Mejniki

Poletje je sicer res čas namenjen za počitek in užitek, hkrati pa je tudi čas velikih mejnikov.
Obdobja se zaključijo in nova se pričnejo.

Mejnik, ki ga je Rene najtežje čakal pa je bil prvi prihod zobne miške.

Že od pričetka počitnic naprej se so se mu rahlo guncale  vse štiri enkice, izpasti pa ni in ni hotela nobena od njih.

Medtem je Eneju, kot da bi se delal norca iz Reneja, dobesedno odletel zob za katerega je komaj kako uro prej ugotovil, da sem maje. Med skakanjem gumitvista v kampu je tako visoko skočil, da mu ga je med pristankom odneslo kake dva metra stran.

Rene pa nič.

Prišel je prvi šolski dan, sošolci so imeli vsi že po cel komplet novih zob, on pa še vedno z vsemi mlečnimi. No, na drugi šolski dan pa je ves ponosen prišel domov, saj se mu je eden od zob pa res že konkretno majal in nakazoval, da je čas, da sprosti prostor za naslednika.

V spomin mi je prišel zabavnega posnetka, kako so fantku izpulili zob s pomočjo rakete. In ko sem mu posnetek pokazala, smo se še naprej zabavali ob ogledovanju posnetkov različnih zabavnih puljenj. Nad enim od njih (KLIK) se je Rene tako navdušil, da je hotel, da tudi njemu izpulimo zob na ta način.

Izkazalo se je, da projekt ni tako enostaven kot smo si predstavljali.
Mislite, da nam je uspelo? Poglejte si spodaj.

Imate tudi vi kako zabavno dogodivščino z puljenjem?








sobota, 02. september 2017

Prav posebno lep Maribor in Blogsi 2017

Pretekli vikend sem se potepala po Mariboru.

Ker mi vožnja po štajerski avtocest RES ni všeč, sem se odločila, da obisk maksimalno izkoristim in združim prijetno s koristnim. Podaljšala sem ga na dva dni in organizirala še srečanje z mojimi Etsy puncami.

V petek sem tako pripravila dve srečanji, eno dopoldne eno popoldne, vmesni čas pa izkoristila za kosilo na Mariborski odprti kuhinji in sprehod po mestnem jedru in obisk Piramide nad mestom.
Še kar nekaj stvari bi si rada ogledala, a je zmanjkalo časa, zato je Maribor in bližnje Pohorje čisto pri vrhu izletniške TO-DO liste za naprej.

V soboto sem obiskala Blogsi, čeprav moram reči, da me je zelooo mikalo, da bi raje obula superge in se pridružila tekačem ali pa vsaj navijačem, ki so se povsem bljižini podili po poteh Pohorje Traila, ki je potekal isti dan.

A ker sem si res želela spoznati nekaj blogerk, ki jih virtualno poznam že zelo dolgo, sem se vseeno odločila za Blogsi.

Z največjim veseljem sem tako prvič po toliko letih virtualnega poznanstva objela in poklepetala s prav posebno mamo, blogerko in PRAV POSEBNO fotografinjo. Punco, ki zna tako lepo pisati, da ti seže do srca. Punco, za katero vem, da jo skupaj z mano dolga leta spremljate tudi vi. Prav posebno mamo, Urško Golob.

In ne samo to, da sem jo spoznala, še nekaj čudovitih fotografij je posnela.
Ker moja mama pravi, da je moja trenutna profilna fotografija na facebooku čisto nenaravna in da si nisem nič podobna, :/ Seveda, le kako bi si lahko bila, če sem bila napravljena za prav posebno priložnost, z nakodrano frizuro, z makeupom in brez očal, medtem ko sem doma večinoma s figo, brez make upa, z očali in v razvlečenih oblačili, sem se odločila, da eno od njenih fotografij uporabim za profilno fotko.

Vas pa prosim, da mi pomagate izbrati.
Če jih oštevilčimo od 1 do 5 od vrha navzdol :), s katere fotke naj se vam smejim prihodnjih nekaj mesecev/let dokler ne pobaram Urške za nov komplet?

Jaz dam prvi glas fotografiji št. 2.

Urška hvala ti!





















četrtek, 24. avgust 2017

Mi Rockstarsi

Naš blog je že dolgo, dolgo klical po spremembi.
Ne toliko sam blog, predvsem njegovo ime.
Vsakič ko me kdo vpraša po njem, mu še sama ne vem kako odgovoriti.

Začelo se je seveda z Enejem, ki je imel svoj blog in še sama ne vem kako, je dobil dodatek Rockstar. Mogoče zaradi majčke, ki jo je imel takrat, mogoče zato, ker je bil kot prvi otrok v družini in med znanci res pravi zvezdnik, občudovan, ne vem.
Ampak ime se je prijelo in ko smo pridobivali nove člane, smo samo dodajali imena.
No, Arneju, smo zaradi njegovega adrenalinskega prevoza s helikopterjem med porodnišnicami in med najhujšim žledom domov, dodali še adrenalinc.  Arne je svoje navdušenjem nad adrenalinom opustil, Rockstarsi smo pa ostali in se razvijali.

Ampak Rockstar v naši hiši nima takega pomena, kot običajno. To ni zvezdnik, z zvezdniškimi muhami, ki se mu vse ustreže. O, ne. Rockstar pomeni nekaj povsem drugega. Vas zanima kdo smo rockstarsi in zakaj ste rockstarsi tudi vi, ki obiskujete našo stran?


Rockstarsi smo ROCK-STARŠI, ki delamo napake in se na njih učimo (ali pa tudi ne).
Rockstarsi imamo svoje muhe.
Rockstarsi imamo radi zabavo.
Rockstarsi imamo radi sebe in se trudimo skrbeti za svoje telo in dušo, ampak nam ne uspeva vedno.
Rockstarsi kričimo, se smejimo, jočemo, včasih se tudi malce stepemo.
Rockasarsi si gremo na živce, a ko nismo skupaj, se pogrešamo.
Radi imamo naravo in hribe in morje.
Radi pojemo na glas.
Radi preberemo dobro knjigo in pogledamo fajn film.
Rockstarsi nismo nikoli pri miru, razen kadar spimo.
Rockstarsi vemo, da smo vsi ljudje enaki, denar in položaj nas ne naredita boljših kot so drugi.
Rockstarse nas skrbi za okolje. 
Rockstarsi ne maramo plastike.
Rockstarsi radi ustvarjamo, v kuhinji in v garaži.
Rockstarsi se radi družimo s prijatelji.
Rockstarsi se radi igramo igrice, namizne in tiste na telefonu.
Rockstarsi smo načelni, včasih povemo kaj, ko bi bilo lažje in bolj pametno, biti tiho.

Rockstarsi se vedno trudimo po najboljših močeh.
 In to je dovolj za nas.

predvsem pa smo:

Rockstarsi čisto navadni ljudje.

Jaz, ti, mi in vsi

ALI

kot bi rekla mala miška:

Ni razumel, Rockstarsov, sploh NI. 



petek, 18. avgust 2017

Misija nemogoče, ali kako sem se znebila mozoljev.

Pogosto, ko spoznam nove ljudi, mi poleg, na ravno laskavega, " kdaj bo pa dojenček", namenijo tudi nekoliko bolj laskavi: "Pa nebi rekala, da ste toliko stari, izgledate veliko mlajši!"

No, za prvo se imam "zahvaliti" špehcu in slabi drži, za drugo pa materi naravi, ki mi je namenila mastno kožo. Ta pa ni bila vedno tak blagoslov,  kot se kaže zdaj, ko sem se jih končno (skoraj) znebila. Mozoljev namreč.

Od pubertete dalje, sem bila vedno polna mozoljev.
Poleti je še nekako šlo, vsaj dokler si nisem drznila na obraz nanesti kake kreme za sončenje, pozimi pa je bilo vedno katastrofalno. Čelo, nos, lica, vrat, hrbet... povsod so se mi nabirali in stiskanje in praskanje mozoljev je bila vedno zabava za dolge ure.

Poskusila sem vse.
Kremice na recept, kremice iz lekarne, tonike, tablete, enokomponentne, dvokomponentne kreme.
Čiščenje pri kozmetičarki, ki je stanje ponavadi le še poslabšalo, saj sem prišla od tam vsa v ranah, mozolji pa so se kar veselo delali naprej. Samo enkrat je pomagalao za kakega pol leta, ko mi je naredila terapijo z mini eletro šoki, ki so jih kasneje menda(?) prepovedali (pa ni bilo neprijetno :)).

Prva pomoč je prišla z kontracepcijskimi tabletami, ampak ko sem po nekaj letih naredila pavzo od njih, so se mozolji spet pojavili.
Druga pomoč je prišla z nosečnostjo. Takrat sem imela kožo čudovito gladko. Seveda moraš biti noseča za fantka, ker punčke baje mozolje naredijo.

No, potem pa sem končno našla nekaj rešitev, s pomočjo katerih sem se zdaj (upam), za vedno, rešila vseh mozoljev, le sem in tja pride še kateri na obisk, malce v  spomin in opomin. 

Torej kaj je MENI pomagalo:

1. Nič več svinjine. Verjetno najpomembnejša točka. Kak obroček salame ali fleta pršuta, to še gre skozi. Svinjski zrezek pa že ne več. No, ampak nič hudega. Imam še druge razloge, zaradi katerih se temu z veseljem odpovem.

2. Nobrnih krem, ki izsušujejo kožo. Alkoholnih tonikov ali podobnih.
Ugotovila sem, da s tem, ko kožo izsušim, jo še dodatno spodbudim k proizvajanju maščobe in na koncu se stvar še poslabša. Zravniški lobij, vam povem.

3. Kožo tako razen večernega čiščenja z blagim (brezmilnim) milom (običajno uporabim peno od Himalaye), pustim čisto pri miru.

  • Če pa že potem ji sama ponudim potrebno maščobo s katero jo pomirim  in ji zagotovim: "Kar mirno, bom že jaz za to poskrbela". Zato občasno naredim tretma z DR. Hauscka, oljem za normaliziranje (je to sploh beseda?).
  • Če začutim, da mi kožo vleče in da moram nekaj nanesti, pa nanesem dnevno kremo SO Bio, ki ustreza tako meni, ki imam mastno kožo, kot tudi Davidu, ki ima suho. Prav zanimivo.
4. Če grem na sonce, se ne namažem s kremo za sončenjem, ampak BB kremo (tudi So BIO), ki je lahka in vsebuje zaščitni faktor.

5. REDNO zamenjam pregrinjalo za blazino. Vsaj dvakrat na teden. Blazina vpije veliko maščobe iz kože in če je ne zamenjamo, se koža premeša s potom, odmrlimi celicami kože, prahom, malce se že razgradi... moram nadaljevati?

6. Spim s spetimi lasmi.

To je to. Nekaj preprostih, povsem neznanstvenih,  korakov za super učinke.

Upam, da pomaga tudi vam in vašim najstnikom.

Objava NI nastala v sodelovanju z nobenim od zgoraj naštetih proizvajalcev, to so izdelki, ki jih dejansko uporabljam (na lastne stroške ;)).










petek, 11. avgust 2017

Poslastica dneva: Božanska granola

Ko sem pred slabim (zelo slabim, samo še en teden manjka, pa bo okoli) letom prijatelje povabila na rojstnodnevno druženje,
sem v povabilu malce nerodno napisala, da hvaležno zavračam vsa darila, except domače zvarke in pripravke in podobne dobrote.
In namesto, da bi vsi prišli praznih rok, kot sem planirala, so prišli vsi polnih rok z različnimi doborotami: Salame, siri, marmelade, namazi, ni da ni. Eno bolj čudovito od drugega.

Med njimi pa je bilo eno, ki mi je še posebej sedlo v srce (in želodček). To je bila Tinina čokoladna granola.
Ni bilo dolgo, ko sem jo nafehtala za recept in vse od takrat je naša najljubša izbira za zajtrk.

Par žlic granole, žlica sadja in žlica ali dve domačega ali grškega jogurta. Božansko.

Ker recept vedno iščem po starih pogovorih na messengerju, jo moram shraniti sem, da bo bolj pri roki, pa mogoče še komu prav pride.

Kako? Tako:

200 g Mletih lešnikov (jaz jih nasekljam na roke, da so malce večji koščki)
200 g Ovseni kosmiči
200 g Ajdove kaše
50 g kokosovih kosmičev.

Vse skupaj premešaš.

1/4 skodelice stopljenega kokosovega olja
1 čajna žlička vanilije
ščep soli
3 jedilne žlice medu,
4 jedilne žlice (presniega jaz dam kar navadega) kakava,
lupinica pomaranče (jaz dam koščke kandirane pomarančne lupinice iz hoferja)
Zmešaš in dodaš suhim sestavinam.

Na peki papirju pečeš 15-20min na 200stopinj. Premešaš vsake 3 minute.

NOTE TO SELF: če piše, da premešaš na vsake 3 minute, pač PREMEŠAŠ NA VSAKE 3 MINUTE. Ne, ne greš si vmes las oprat, ker se tako zažge, da lahko samo še stran vržeš. Sampovem, eni kolegici se je to zgodilo, ne spomnim se kateri. ;))








torek, 08. avgust 2017

Arne: Podmornica

A ni posrečena? :)

Sicer pa že cel teden uživamo sami doma.
Enej in Rene sta pobegnila na morje, mi pa uživamo v miru, tišini in odkrivamo Arnejeve povsem nove osebnostne plasti, ki jih v običajnem trušču ne uspe pokazati.
Tako smo ugotovili, da se naš gospodič zelo lepo igra z avtomobilčki in sestavlja cele scenarije kaj se dogaja na terenu. Predvsem Gasilci so tisti, ki ga fascinirajo.

Včasih je prav prijetno imeti enega otroka, človek kar pozabi kako enostavno je bilo in zakaj je bila odločitev za še enega in še enega tako lahko. :)

Saj zdaj pa že komaj čakamo, da prideta naša razbojnika nazaj domov.


ponedeljek, 31. julij 2017

Tri v vrsto

Kot sem obljubila v prejšnji objavi, vam bom tokrat razkrila kako smo rešili (in še vedno rešujemo) tetris z otroškimi sedeži v našem karavanu.

Dokler sta bila samo Enej in Rene je bilo seveda preprosto. Vsak na svojem, z isofixom pritrjenim sedežem.
Poleg varnosti je bila še ena res huda prednost tega, bila sta vsak na svoji strani avtomobila, da se nista mogla dotikat, žokat, ščipat in brcat. Aja ne, saj takrat tega še nista počela, sta bila še srčkana, mičkena in prijazna.

Ko je prišel na svet Arne, smo začeli razmišljati o novem avtu. Skoraj sva že imela izbranega, ampak nekako sva kar odlašala. Z obstoječim sva bila (in sva še) res zadovoljna, bil je še dokaj nov, nikoli nas ni pustil na cedilu, majhna poraba, odlična varnost... res, karkoli bi si lahko privoščila kupiti, bi bilo, generalno gledano, slabše.

Zato smo sčarali svoj tetris.
Eneja v jahača na sredino,
Reneja na eno stran, Arneja v drugo stran.
Kar smo morali dodati je bil podaljšek za varnostni pas, ker Enej ni mogel seči med oba stola. Ampak sem skoraj prepričana, da bi ga rabii tudi v primeru da bi imeli enoprostorca z petimi (pravimi) sedeži. Verjetno bi morali v izogiv temu kupiti takega s sedmimi sedeži, pa dati enega od otrok čisto zadaj. Kar mi pa spet ni všeč.

Največji problem je bil najti dovolj ozkega jahača, da je lepo sedel med oba stolčka.
Lupinico smo lahko še vedno pritrdili na isofix, Renejev stolček pa smo pripeli s pasom (ki je, pod pogojem, da je pravilno pritrjen) ravno tako varen kot stol na isofixu.

Tudi ko je Arne prerasel lupinico in je bil čas za stolček je zadeva še vedno lepo funkcionirala.
Pred kratkim pa smo opazili, da je Enej že toliko zrasel, da se tišči med oba stolčka in ugotovili, da je to gotovo manj varno zanj kot če Reneja, ki je bil po velikosti sicer že dolgo nazaj dovolj velik, prestavimo v jahača.

Ravno takrat pa smo dobili tudi ponudbo da preizkusimo Bubble bum. Perfekten timing.
In z veseljem smo pokimali.

Že na prvi pogled nas je navdušil dizajn. Lično zapakiran in s priloženo bombažno vrečko za prenašanje.  Bubble bum jahač je namreč NAPIHLJIV, kar je velika prednost za take cigančke kot so naši, ki se kar naprej nekam selijo. Ko se bomo preselili v hiško, pa bodo verjetno morali občasno tudi na šolski avtobus.
Predvsem za na avtobus ali šolski kombi je Bubble bum res uporaben, saj se tam ponavadi kar pozabi na varnost in otroci na njih sedijo kar na navadnih stolih, pripeti (ali pa še to ne) z običajnim varnostnim pasom.

Za napihovanje ima poseben ventil, ki, ko zajamemo sapo, ne izpusti zraku. Zato bi ga pravzaprav lahko napihnili tudi otroci sami, a zaradi varnosti je vseeno bolje da starši na koncu vsaj preverimo če je napihnjen dovolj. Na sedež pa ga, kot običajno pritrdimo z varnostnim pasom, ki pa ga zataknemo v posebna varovala ob strani.

Še posebej mi je všeč dodatek za pas s katerim znižamo točko preko katere sega pas čez otrokovo ramo.

Edino kar bomo morali storiti je, kupiti nov podaljšek za pas, kajti obstoječi je zaradi majhnosti Bubble buma predolg in sega Reneju že čez trebuh.

(Na srečo?) pa se naglo bliža dan, ki ga naš skoraj najstnik že težko čaka. Dan, ko bo lahko odstopil svojega jahača Arneju on pa bo lahko sedel na sprednji sedež. In če se prav spomnim iz mojih najstniških let, bo to prineslo cel kup novih težav in priložnosti za razburjanje.




Utrujeni na poti z nedeljkega izleta na Soči.





Objava je nastala v sodelovanju z www.bubblebum.si.
Mnenja pa so nam lastna.

sreda, 26. julij 2017

Varnost v avtomobilu ali zakaj varnostni pas in otroški sedež nista samo za policaje

*OPOZORILO: V objavi je opisana nesreča, ki se je zgodila že pred leti in v njej na srečo ni bil nihče poškodovan. Lako mirno berete naprej. Preberite pa le.

Vsak, ki se je že kdaj vozil z menoj v avtu ve, kako sitna sem glede varnostnih pasov. Pa ne samo pri otrocih, tudi pri odraslih. Z menoj se NIHČE ne pelje nepripet. Ne mama, ne otroci, ne Pahor in ne papež. Ne spredaj, ne zadaj.
Ne vem, zakaj si ljudje mislijo, da je ok, če nisi pripet na zadnjih sedežih.

Moj odgovor je vedno tak:
"Če je tebi vseeno da umreš... ok, počni to v svojem avtu. Jaz pa si ne bom vse življenje v glavi vrtela filma kako mimo mene letiš z glavo v sprednjo šipo, samo zato, ker se ti ne ljubi pripeti z varnostnim pasom".

To je to in pika.

Ampak ker se živemu človeku vse pripeti in ker nesreča nikoli ne počiva, sem v potrditev dobila še nesrečni dogodek, ki se je, kot že rečeno, na srečo srečno končal.

Ko je bil Rene star dobro leto ali dve, ne vem točno koliko. Vem da je že imel sedežek od 9-18.
Bil je v varstvu noni. Ko smo ga pustili pri njej smo namestili sedež v njen avto z varnostnim pasom, ko pa ga je pripeljala nazaj je sedež prestavila v naš avto. Ker sama ni imela izofixa in ga, jasno, tudi ni znala pripeti, sem jo prosila naj ga samo odloži in ga bom že sama pripela.

Kaj me je potem zmotilo NE VEM.
Ne vem KAKO se je lahko to zgodilo, ampak preprosto sem pozabila.
POZABILA sem, da stol ni nameščen na izofix. Na zunaj se to niti ne opazi, in ko sva naslednjič nekam šla, sem ga preprosto zapela v sedež, ki NI BIL PRITRJEN na klop.

Kako dolgo je trajalo od trenutka ko sem pozabila pripeti stolček, pa do takrat, ko sva se iz nekega razloga peljala proti Godoviču niti ne vem, verjetno je bilo to še isti dan, ali naslednji.
Peljala sva se čisto mirno, brez norenja. Po naši ljubi vijugasti Zali. Pripeljala sva se ravno do odseka s pasom za prehitevanje, ko zaslišim, da je zadaj nekaj počilo, v naslonjalu pa sem začutila top a dokaj nežen udarec. Čez kako sekundo ali dve, pa še jok iz povsem drugega dela avtomobila, kot sem ga bila navajena.

Verjetno sem rabila kakih deset sekund, da sem ugotovila kaj se je sploh zgodilo. Glede na to, da je Rene jokal, sem na srečo vedela, da mu kaj hujšega verjetno ni, saj sem se s tresočimi nogami morala peljati še vsaj 100 m, preden sem se lahko varno ustavila ob cesti in sploh pogledala kaj se je zgodilo.

Reneja je skupaj s stolom v ovinku ODNESLO v zrak, ga obrnilo in Z GLAVO NAVZDOL(!!!) je pristal diagonalno počez, čez zadnji del avtomobila za mojim hrbtom.
S tem, da gotovo nisem peljala več kot 60 km/h, ker se na tem delu več kot toliko sploh peljati ne da, in da nisem NIČ bremzala. Na srečo je bil vsaj v stolčku varno pripet, saj ga je to obvarovalo pred udarcem z glavo ob dno ali kam drugam.

KAJ VSE bi se lahko zgodilo, raje ne pomislim. Gotovo je to še najmanj, kar se je lahko in še vedno mi postane kar slabo, ko se spomnim na ta dogodek.
Rene je na ta dogodek na srečo že pozabil, vendar sem ga morala potem še vsaj kako leto, če ne dve, med vožnjo z eno roko držati  za nogico, da se je počutil varno.

Dokler sta bila otroka dva, je bilo seveda enostavno. Dva skrbno izbrana avtosedeža, vsak na svojem izofixu in to je to. Ko smo naročili še tretjega otroka, pa se je zakompliciralo. Kako jih zdaj namestiti v avto, da bo varno. Bo sploh šlo, bomo morali zamenjati avto? Začeli smo že brskati po oglasih, ampak ker smo bili res zadovoljni z obstoječim avtomobilom, smo si želeli najti rešitev za obstoječega.

Kako smo to rešili pa vam povem naslednjič.






ponedeljek, 24. julij 2017

Rene 6 let

Rene ima rojstni dan na res poseben dan.
Zadnji dan šole in dan pred praznikom.

Če prineseš iz šole dobre ocene je lahko to super dan za imeti rojstni dan, ampak to bo Reneja srbelo šele čez nekaj let.
Super je tudi zato, ker ga pogosto preživiš na morju, kar je že samo po sebi super.
Ni pa super zato, ker ga je s prijatelji praktično nemogoče praznovati.
Zato Rene na letošnje praznovanje s prijatelji še kar čaka, darilo pa je dobil na morju.

Moram povedati, da je tole darilce uspelo bolj po sreči kot po pameti, kot prvo, daril ponavadi niti ne kupujemo kakih posebnih ampak gremo s prihranjenim denarjem raje nekam na zabavne počitnice, tako kot smo šli letos v Gardaland. Ampak ker Rene ponavadi na morju posebnega praznovanja nima, dobi vsaj darilo. Tega pa moramo seveda splanirati prej in jaz pri tem res nisem dobra.

Letos pa sem večer pred odhodom skočila še po zadnih nakupih. Japonke, stol za kampiranje, dodatno visečo mrežo... in tam v Hoferju ga zagledam. Nikko... avto na daljinca, ki si ga res že dolgo želi, po ugodni ceni, pa še kvaliteten.

In res, ne morem ga prehvaliti.
Fantje mu niso nič prihranili, edino v morje ga nisem dovolila nesti. Sicer je pa dirjal po iglicah, travi, zemlji, lužah, skakal čez prepreke... po dveh tednih skoraj vojaškega urjenja, je še kot nov. Res, ko boste nakupovali avte na daljinca, vam vsekakor priporočam enega od teh.

Sicer je pa Rene že tak fant, cel dec. Samo gledam ga.
Fizično ni najbolj spreten, tudi pisanje ga ne zanima preveč, tako da me zanima kako bo v šoli, po obnašanju je pa res že velik. Brez posebnih izpadov (razen ko je utrujen in lačen), vse se da dogovoriti z njim.. res faca dečko.

Po duši pa zabavljač. Vedno jih  tuhta in nas spavlja v smeh.

Še ponoči.
Najdemo ga spati v res smešnih položajih, v katerih ljudje ponavadi ne spijo. Recimo tako, da leži na hrbtu z rokami prekrižanimi pod glavo, kot da bi se sončil na plaži.

In skoraj vsako noč nam kaj pove.
Običajno samo koga pokliče, kak deal potrdi ali zavrne.

Največ smeha pa je bilo na ta račun pred nekaj meseci, ko se je malce pred polnočjo iz sobe zaslišal jasen: "Sm ži kakal!"
Znak, da je treba iti obrisat rito.
Midva se samo spogledava, potem pa sva začela ramišljati, če se ni slučajno res pokakal v spanju.
Sva šla preveriti in seveda ni. Samo sanjal je. :D

Lani na morju je že skoraj splaval, zato smo ga letos pred dopustom vpisali na plavalni tečaj v Logatcu, kjer so ga odlično naučili tehnike prsno, samo prstki na rokah so mu ob zamahih pogledali iz vode, kar je preprečilo, da bi namesto bronaste osvojil srebrno ščuko. Naziv je seveda nepomemben, pomembno je to, da je bil v morju res suveren in tudi nagajive prstke je hitro ukrotil. Na koncu se je že celo potapljal in gledal pod vodo celo v morju. V plavalni šoli Ščuka so tudi tokrat izvrsto opravili svoje delo in komaj čakam, da ga naučijo še novih tehnik in v svet plavalcev uvedejo tudi Arneja.

Na morju je ugotovil da se mu gunca nekaj zobkov in zdaj nestrpno pričakuje, kdaj bo lahko prvega nastavil miški.












četrtek, 20. julij 2017

Dopust 2017: Skrivnostna destinacija

Letos sem končno že malce pozabila na naše zadnje potovanje s Korzike domov, za katero sem zdaj ugotovila, da ga sploh nisem opisala na blogu.

Če skrajšam, najprej smo morali v cca 100 km od kampa do trajekta pridobiti 15 minut, če ga nismo hoteli zamuditi (kar ga seveda nismo hoteli in nam je za las uspelo). Nato razburkano morje celo pot, kar ne bi bila težava, če ne bi bili valovi ob močnem vetru v Livornu tako veliki, da trajekt sam ni mogel zapeljati v mišjo luknjo od svojega doka, ampak so ga morali počasi, počasi z vlačilci zvleči notri. 
Nato smo strahoma opazovali črne, nevihtne oblake in na bencinski temeljito zalepili zadnjo (razbito) šipo, da nam ne bi prepuščala na poti.  Nato se je Arne od utrujenosti kake pol ure drl na vse grlo, dokler ni zaspal, čez cele Apenine nas je zalivalo kot iz škafa, vidljivost ničelna, kamionov cel kup, strele, grmenje... obup.
No, od Firenc naprej, ko so vsi trije zaspali, pa sva se z Davidom odlično zabavala, z miselnimi igricami. Imena na vse črke abecede, kletvice na vse črke abecede, preprevanje starih hitov.. super je bilo. Končno enkrat, da sva brez težav pripeljala do doma.

Torej po treh letih sem na te preripetije pozabila in spet sem se zasačila med brskanjem po cenah trajektov. Ampak potem je prišla napoved, da se gradbincu julija sprosti termin za postaviti hiško, in plane smo morali spremeniti (pa tudi sicer smo raje poiskali malce cenejši "štos").

Ko sem razmišljala o primernih destinacijah, sem povprašala med mami blogerkami in en od predlogov je bil tudi tale kamp, FKK kamp, ki se je tako super izkazal, da bom njegovo lokacijo ohranila zase, ker mislim, da ne potrebuje niti ene dodatne družinice več. :) Tisti, ki te kraje poznate, pa ga boste tako ali tako prepoznali s fotk.

Tu naokoli sva se z Davidom, takrat še sama, sprahajala tisto jesen, ko sem bila prvič noseča. Ob vseh romantičnih pričakovanjih starševstva, sva planirala kako bomo vse vikende preživeli na morju in kako lušten kamp je to. Nato sva nanj seveda povsem pozabila. Ob predlogu pa sva bila takoj all-in, seveda pod pogojem, da kampiramo na otočku, ki je s celino povezan z mostičkom. In ta otoček, in ta mostiček sta se izkazala za zmagovalno kombinacijo. Vir miru in vir zabave za skoraj 2 tedna dopusta, ki smo ga izkoristili že junija, takoj po šoli.

Pod gosto senco, ob rahlem pišu vetra a v zatišju pred močnim vetrom, brez gužve, brez avtomobilov in brez (ali z minimalno) oblačili. Kaj bi lahko še boljšega?

Jaz sem bila en teden pred dopustom še na prisilni dijeti z izruvanim modrostnim zobom, ki pa ni preveč zalegla (zdaj ko sem videla fotke, grem pa res na dijeto OMG in res se moram nehati sabotirati samo sebe. In brez skrbi tistih ta odločilnih vam ne pokažem). 

Danes samo sneak peak, v kratkem nekaj dogodkov, ki so poskrbeli, da nam ni bilo dolgčas in nekaj prednosti FKK kampa.

Vedno zasedeni viseči mreži. 

Naše najmanše nogice so že tako velike.

Viseča mreža nudi več zabave kot bi si mislili odrasli. :)








Napihane solzice.