sobota, 29. september 2012

Tekaški dnevnik

Pa je padla tudi 36ka.

Čeprav je že zelo slabo kazalo. V torek sva s Tino tek odpovedali, ker je deževalo, a se je potem kaj kmalu zvedrilo. Medtem sem jaz še staknila en zoprn prehlad sem konec tedna preživela krepko podprta s strani Lekadola plus C. IN vsak večer sem pobijala grde bacile s pomočjo Jagermaistra. Včeraj zvečer sem dobila še napad zoprnega, suhega kašlja, da sem komaj zaspala in zjutraj sem bila prepričana, da več kot 10 km danes ne bom pretekla. Verjetno zjutraj sploh ne bi šla na štart, če ne bi imela hkrati za peljat še avto k serviserju.

Tudi opremila se nisem za več kot deset. S seboj sem vzela samo en gel in bidon Isostarja. Na srečo je Tina pred kratkim nakupila nekaj testnih gelov in jih je prinesla dozo še zame. Tako opremljeni sva šli, ampak še vedno sem imela v mislih desetko, kvečjemu dvajsetko. Tako sva tekli do Bele in še malo naprej do kapelice, se obrnili in se vrnili nazaj na štart. Takrat sem si spet "dovolila" da sem tek rahlo podaljšala. OK. še do Kobile in nazaj. In pri Kobili sva se s Tino ločili. Ona je šla še enkrat do Bele, jaz pa nazaj. Ker nisem imela avta, sem moral priteči še do Fare.

A ko sem prišla do domačega kraja, je Garmin kazal 30,5km, jaz sem imela pa še povsem lahke noge in dovolj energije. Le kako ne bi podaljšala teka do 36? Morala sem si dovoliti še dodatnih pet km. In sem. Še malo v Kanomljo in nazaj in na koncu je ura pokazala 36,45km. Ne samo, da sem brez težav pretekla, zadnjih 7 kilometrov sem še pospešila in če bi imela s seboj še en gel sem prepričana, da bi lahko pretekla tudi 42km.

Občutek je fantastičen. Samozavest se mi je dvignila in ne bojim se več maratona. Bojim se kake poškodbe, ampak telo je zdaj pripravljeno. Kar ne morem verjeti, da lahko brez posebnega problema pretečem tako daljavo. Ko bi mi to kdo povedal lani na cilju 21ke. mu ne bi verjela. Super občutek.

Po prihodu domov pa regeneracijski obrok, topla kopel in urica počitka v Renejevem prijemu. Pa sem že (skoraj) kot nova.

Skupni letošnji kilometri pa so se danes sešteli točno do številke 700 in končno prehitevam plan ki sem si ga zastavila za to leto. 1000 km. Zdaj vem, da mi bo tudi to uspelo, če le ne staknem kake poškodbe v zadnjih dneh.


12 komentarjev:

  1. Jezus in sveta Marija pomagalka, pa ti si f*e*n*o*m*e*n*a*l*n*a!!!!

    OdgovoriIzbriši
  2. Neverjetno kaj lahko človek s strukturiranim treningom doseže.
    Zanimivo je, da se mi v zadnjih tednih zdi, kot da čisto malo tečem. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja Bravo! Ljubljana bo tvoja :).

    OdgovoriIzbriši
  4. Bravo Anita!

    A nisi pisala pri meni, kako ti tile dolgi teki sploh ne peašejo! Pa vidim, da si prava profesionalka; motivirana, odločena in čist navdušena. Bravo!

    Joj, na LM me moraš nekako pocukati za rokav.....

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja, me je čisto notri potegnilo. :)
      Po moje povsem psihološko. Ker namesto, da bi imela tako dolg tek, sem si dovoljevala nadaljne etape. :)

      Na LM... počakaj me na cilju. ;)

      Izbriši
  5. A bova spili eno pivo skupaj??? Da ne boš ti mene čakala Anita Možgon!!!! A bo familija s tabo? Bodo transparenti?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Radler. :)
      Verjetno ne bom čakala. Naš cilj je lih toliko da bo še 3 spredaj, če bo uspelo. :)
      Femily, upam, da bodo toliko prijazni, da bodo navijali. Sicer dojim ne več, tako da prav "mus" pa ne bo. :)

      Česnik Mažgon. :)

      Izbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.