sobota, 09. junij 2012

Tekaški dnevnik

Naporen teden je za mano. Po dolgem času so me spet noge krepko bolele. Pretiravala itak.

Šlo je pa takole:

V nedeljo je bil na Gorah tek na Gore. In glede na to, da je to, tako za rečt, pred domačim pragom, sem se odločila, da se udeležim. Nina me je samo postrani gledala, če nisem malce nora. Ker to je pa iber naporno. Ah, kje.. kaj pa je teh šest kilometrčkov. Pa tudi če je sto metrov višinske razlike in dva kroga, saj če ne moreš pa hodiš. To bom pa že. Zvabim še Anito.

In res. V nedeljo se dobimo. Vsaka s konkretno dozo navijačev. Malce čudno je pa bilo. Vsi ostali tekmovalci so bili tako nenavadno tekmovalno nastrojeni. Vsi so imeli klube. Ah važno, da preživiva.

Štart, tempo tak, da so nam samo izginili izpred oči. Midve pa še dve drugi punci zaostanemo. Prvi klanec še ni bil tako hud, tudi navzdol je šlo lepo. Potem pa strm spust, dolg skoraj kilometer in nato ravno tako strmo navzgor še en kilometer. Na spustu sem ugotovila, da navzdol pa ne znam teč. Še tečem ne, le bremzam. Vse kar sem prehitela prej, me prehitijo na spustu. V klancu poskušam prehiteti nazaj, ampak mi pobere moči v trenutku. Saj smo vse hodile, ampak jaz sem hodila najbolj počasi.
Ko pridem do vrha se odločam med možnostmi
- umrem kar takoj?
- odstopim?
- nadaljujem?

Trmasta kakor sem, seveda nadaljujem. Ampak tokrat počasneje. V začetku drugega kroga me že prehitevajo najhitrejši fantje, ki so že v tretjem krogu. Potem spet spust in spet v klanec. Tokrat je šlo lažje in s težavo ohranim predzadnje mesto.

Moj moto tokratnega tekmovanja: Letos sem šla za preživeti, naslednje leto pa za prehiteti. :)

V ponedeljek je bilo grozno. Na prvem sestanku nazaj v službi, medeve za Anito pa kripl bataljon.
Ampak izkušnja je bila dobra. Izvedela sem, da se moram navaditi tekati navzdol in da mi včasih tudi na treningu kak klanec ne bi škodil. Fajn. Zanimiva izkušnja.

In boleče noge sploh niso tako slaba stvar. Vsaj veš, da si nekaj naredil.




V torek sem šla samo na kratko noge malce ogreti, da so potem manj bolele.

V četrtek pa sem naredila en, precej naporen, intervalni trening po navodilih iz revije Tek Plus.

Tri km za ogrevanje, nato 6 krat po 400 m, s časom 1:52 in nato hoja, dokler se utrip ni spustil pod 120. Začuda sem tempo precej brez težav zdržala. Še rahlo višji je bil.



Tudi fajn.

V soboto in nedeljo nadaljujemo s športom. V soboto družinska Franja, v nedeljo pa greva z Davidom na mali maraton. Glede na to, da imam v nogah vsega skupaj 80 km letos, me kar srbi. Predvsem vrat in to, kako bom držala glavo pokonci in kako bo s kolenom.

Poročam. Itak.

7 komentarjev:

  1. Anita, frajerka si. Jaz samo z odprtimi usti občudujem tvoje tekaške podvige!

    OdgovoriIzbriši
  2. Ma, ti si zmešana!!! ;-)
    Bravoooo!

    OdgovoriIzbriši
  3. Oooo mater, ti pa si od sile!

    OdgovoriIzbriši
  4. Res si frajerka. In na Franjo greš, svaka čast mene bi pobral. Že k sam pomislim na vso gužvo s kolesi me strese. Svaka čast.
    Za tek navzdol je res fajn met trd trebušček.
    In res si motivatorka, grem superge obut, itak nimam še novih in Salomonke so glih za tale dižek!

    OdgovoriIzbriši
  5. Sm tut jaz učeraj opravla intervale. Mi je šlo tut tak fajn kat tebi.Sam iztek sem mal bel potegnila :).
    Fajn opravi jutri!!

    OdgovoriIzbriši
  6. He, he.. Tina. Sm imila tud jest še tri kilometre izteka, sam sm vmes mal klepetala, pa sm uro izklopla. :)

    OdgovoriIzbriši
  7. Anita, samo bravo lahko rečem. Ker zaradi slabe vesti tvoje objave z naslovom tekaški dnevnik pridno igrnoriram... Ampak res, vsa čast! Pa upam, da te ni preveč namočilo.

    OdgovoriIzbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.