ponedeljek, 23. april 2012

Battery low

Včeraj me je Oka opozorila, da tale premor na blogu že kar predolgo traja.
Ampak v tem tednu je bilo preprosto preveč vsega. Cel kup opravkov, povečini prijetnih.
Čeprav smo rekli, da bomo s praznovanjem Enejevega rojstnega dneva počakali na lepo vreme in tako kot lani pripravili piknik, se nekaj malega praznovanju nismo mogli in tudi nismo hoteli izogniti.

Battery low pa mi utripa na čelu in mi zapira oči, predvsem zaradi Renejevega spreminjajočega se ritma. Vse bolj smo mu všeč jutranje ure in vse manj večerne. Ponoči pa bi bil kar "priklopljen". Upam, da je tako spet zaradi izraščajočih se zob, ker vmes je bilo že bolje. Začelo mi je zmanjkovati časa, ki je običajno razdeljen med kvačkanje in blog. In ker zvečer še vedno ne uspem zlesti v posteljo pravočasno, mi primanjkuje tudi energije za tek.

Tako je minil skoraj cel teden brez vpisa v tekaški dnevnik. A včeraj sem se le zbrala skupaj in spet obula tekaške copate. In ne le to, prvič (drugega primera se res ne spomnim, lahko da je bil kak na faksu) v življenju sem začela in končala tek v dežju. Zgodilo se tako: Ko je dež za nekaj trenutkov ponehal in se  je za trenutek pokazalo celo sonce so ga moje celice takoj začele srkati in kar hitro se je nabralo dovolj energije, da sem se preoblekla. A v tem času je že spet začelo deževati a sem se odločila, da vseeno grem. Potem je začela sodra (ali toča, kako se to določi?) in sem se odločila, da malo počakam. In nato je dež spet skoraj ponehal. In sem šla. Fantje pa na sprehod.

Copati so mi premočili skoraj takoj. Na začetku me je vetrovki navkljub še malce zeblo a sem se kar hitro ogrela. Potem je vmes spet padala še malo sodra in še malo več dežja. Na čofotanje v copatih bi se lahko navadila. Ko pa sem začutila moker mraz na ramenih in je prepuščala še kapa, sem se obrnila nazaj proti domu.

Ker sem bila že tako in tako povsem mokra, sem se odločila, da spustim na plan otroka v sebi. Do doma sem tekla kar po jarku in na vsake toliko z zaletom skočila v največjo lužo. Ko sem na poti srečala še fante, sem s svojim početjem razveselila še Eneja, s katerim sva potem skupaj odčofotala do doma. In takoj v banjo, polno tople vode. Da na bi danes poslušali tiste, saj jo poznate...







7 komentarjev:

  1. Anitka, hvala za tole in že bolj za ono na mailu :-) Bilo je kot bi snedla košček odlične čokolade, ki je pozitivno vplival na nivo serotonina (= hormona sreče) v mojem možganu :-)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ej, dobra si, da ob tako majhnem otročku še najdeš čas za kvačkanje in bloganje. Kapo dol!

    OdgovoriIzbriši
  3. Oka, ti si danes že druga, ki naj bi jo osrečila. Me veseli. :)
    Gurmet, ravno zato ker imam tako majhnega otročka imam čas za oboje. Ob osmih je v stanovanju tišina in potem lahko v miru ustvarjam. Za kaj drugega nimam več energije. :)
    Ko bom že čez mesec dni nazaj v službi, gotovo ne bom več tako ažurna.

    OdgovoriIzbriši
  4. Mene si tud nabrcala s telimi tvojimi zapisi in sem celo dvakrat tekla prejšni teden! Sem mela polno izgovorov, ne zmorem, da je gužva, da je dež, pa slabo se počutim ... Po teku je blo pa tko dobr!!!!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jeej, viš.
      Pa mi ata vedno teži, da brezveze objavljam tekaški dnevnik. :)

      Ni brezveze, če gre le en teči. Pa tudi jaz sem bolj pridna če je javno. :)

      Izbriši
  5. Heeej, te pesmice pa nisem slišala že tooooliko časa. Je bila ena naših najljubših, ko sta bila otroka še majhna.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ane, to so bili časi "naše četice" :)

      Izbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.