nedelja, 03. julij 2011

Kako sem prišel na svet - Enej

Če vam hočem povedati Renejevo porodno zgodbo, vam moram najprej povedati še Enejevo. Tako boste lažje razumeli zakaj sem se odločila za (za današnji čas) t.i. alternativni porod. In res si želim povedati kako je potekalo, ker je bilo izredno lepo in upam, da bom s tem spodbudila še druge mamice, da se odločijo za to možnost.

Pri Eneju se je začelo tako, da sem zadnje dni pred porodom komaj še životarila. Vsa debela, zatečena in utrujena sem samo še čakala, da dobim v roke svojega dojenčka.
Ko sem bila že dva dni čez rok, so me napotili na pregled v porodnišnico Ljubljana. Ker sem ponoči že čutila nekaj popadkom podobnega (kar pa se čez dan ni nadaljevalo) in sem bila, kot že rečeno, že vsega pošteno sita, sem šla v Ljubljano z namenom da rodim. Dejansko sem si mislila: "naj naredijo kar hočejo, samo ven naj ga že spravijo".

Ko so me pregledali, so ugotovili, da sem že 2 centimetra odprta in ker sem "od daleč" sem se jim zasmilila in so mi s potrganjem jajčnih ovojev pospešili porod. Dali so mi haljo, vrečko za obleke in me napotili v zgornje nadstropje na britje in klistir. Možeka pa "nekaj pojest" in naj se vrne čez eno uro. Klistir mi niti ni bil tako grozen kot je nekaterim in dejansko mi je nekako sprožil naravne popadke.

Ko sva prišla v porodno sobo je bila ura 7 zvečer. Tu pa se je začele igrice "kdo bo koga" z zastarelim sistemom. V sobi sta naju pričakali babica in zdravnica. Ker sva imela napisan porodni načrt (kot so nam to predlagali v materinski šoli), ki nama ga je pomagala napisati moja dobra prijateljica, profesorica na oddelku za babištvo na visoki šoli za zdravstvo, smo najprej prebrali to. Med branjem so mi samo povedali, to se ne da, to se ne da, to mogoče, bomo videli.. temu se reče tako... in na koncu niso upoštevali niti ene same samcate stvari, ki sem jo imela zapisane v porodnem načrtu.

Začelo se je z predrtjem mehurja, za katerega sem napisala, da ga ne želim. Babica, ki je bila na pregledu, je na srečo predlagala, naj se vsaj malce sprehajam prej kot mi ga  predrejo, ker sprehajanje pomaga za pospeševanje poroda. Po dveh urah sprehajanja po hodniku pred porodnimi sobami so se popadki lepo stopnjevali in sem se tudi lepo odpirala ob pregledu so mi napovedali, da če bo šlo tako naprej bom ob enih ponoči rodila. Ker je bil ob 9ih čas, da se zamenja izmena se je zdravnica odločila, da je skrajni čas, da mi predre mehur, kar naj bi tudi pospeševalo porod. Po drugi strani pa mi po predrtju mehurja niso več dovolili gibanja. Od takrat naprej so me obsodili na ležanje na boku in takrat je prišla nova babica, ki pa je bila eno najbolj zoprnih in nečloveških bitij, kar sem jih v življenju srečala. Ne morem reči, da jo sovražim, ker je niti ne poznam ampak res je ne bi želela več srečati, ker mi je povsem pokvarila tako edinstven in čudovit trenutek v življenju kot je rojstvo otroka.

V glavnem, od takrat naprej sem ležala na boku in vsak popadek je bil neverjetno boleč in nikakor se nisem mogla sprostiti. Ves čas sem prosila, naj mi dovolijo vstati in se gibati, a to ni bila niti opcija. Ker se je takrat seveda vse ustavilo, so me prav po hitrem postopku prepričali še v umetne popadke in lajšanjem bolečin v žilo, kar mi je po eni strani povzročilo neverjetno neugodje in bolečino, po drugi strani pa sem bila od zdravil tako "zadeta", da se praktično ničesar ne spomnim. Vem samo, da sem jih ves čas prosila, če lahko vstanem in ves čas sem gledala na uro kdaj bo ura ena, da bom končno rodila, kot mi je napovedala prejšnja babica. Seveda je ura ena odbila kot bi mignil in tudi dve in tri.

Ob treh smo začeli s pritiskanjem in skakanjem po trebuhu a brez haska. Vsakič so mi rekli, da samo še enkrat in vsakič sem (pa čeprav sem bila povsem pod vplivom zdravil, videla zdravnika kako je med nogami odkimava, da ne bo še prav kmalu). Tako se je nadaljevalo do šestih zjutraj, ko sem začela noreti, naj počasi že nekaj ukrenejo, ali pa mi napravijo carski rez, samo naj mi ne pravijo, da samo še enkrat ker nisem butasta. Takrat pa se je na srečo spet zamenjala izmena in vrnila se je babica, ki je bila z mano že zvečer. Ko sem še kar "težila" naj že nekaj ukrenejo, mi ponudijo, naj pa malce vstanem, če bi mi to pasalo. Ja haloooo. Že celo noč prosim če lahko vstanem.

Po dvajsetih minutah stanja začutim glavico kako se pomika navzdol. Žel sem se ustrašila, da bo kar padla ven in sem se nazaj ulegla na mizo. Še enkrat poskušamo pritiskati a še vedno nič. In prav na hitro ugotovijo, da se je zataknila. Jaz še vedno trdim, da so izkoristili trenutek, ko so bili vsi v sobi in so se kar na hitro odločili za vakuum. Seveda je sledila epizotomija in končno sem povsem izčrpana, dehidrirana in omamljena ob osmih zjutraj dobila v roke svojega lepega Enejčita. Žal se tega trenutka le megleno spomnim. Naslednji trenutek, ki se ga spomnim je babica, ki je pod lučko pregledovala posteljico in tega, kako je poklicala zdravnika, da se je delček odtrgal, kar je pomenilo splošno narkozo in iztipanje.

Čez dvajset minut sem se zbudila in pred seboj zagledala Davida kako crklja najino malo štručko.
Nato smo se še tri ure crkljali, potem so naju z Enejem odpeljali v sobo. In šele sredi noči, ko sem ležala v postelji in gledala svojega sinčka so se mi ulile solze sreče ko sem gledala to popolno bitjece in šele takrat sem postala "mama" v pravem pomenu besede.

Enej v porodnišnici


Po treh dneh smo odšli domov, kjer sem nato zaradi šivov še deset dni v groznih bolečinah, ki so se le vsak dan stopnjevale. Deveti dan mi je babica pobrala šive in takrat sem lahko zapustila posteljo. Deseti dan sem šla na kratek sprehod in komaj prehodila ubogi kilometrček. Šele deseti dan sem začela zares uživati v družbi svojega sinčka.





Takole utrujeni smo bili zjutraj

In zato, zaradi te izkušnje sem se odločila, da v drugo naredim vse kar je možno, da bo tokrat drugače.
In upam, da bodo tudi bodoče mamice, ki bodo to brale znale bolje predstavljati porod in se postaviti zase. Osebje v porodnišnicah moramo počasi prepričati, da porod ni operacija in da znamo ženske to narediti same, če nam le dovolijo, da poslušamo svoje telo. Kako je, ko poslušamo svoje telo pa prihodnjič.

6 komentarjev:

  1. Anita, tudi moj prvi porod je bil absolutna katastrofa z umetnimi popadki, ležanjem in vsem kar temu pritiče. Tudi danes me nihče pri zdravi pameti ne bo prepričal, da sem rojevala štiri ure, ko pa je tole sranje trajalo lepih dvanajst (čeprav so mi potem v materinsko napisali, da je trajalo 4 ure). Dobila nisem niti ene zadeve proti bolečinam, vmes sem od umetnih popadkov bruhala... skratka katastrofa.

    Sem pa imela na obeh kasnejših porodih prvič srečo, da sem imela kul babici in drugič, da sem vesela, da ne bom ležala in nisem ležala do tik pred zdajci. To sta pa bila poroda kot se reče. Domnevam, da tudi tvoj drugi.

    OdgovoriIzbriši
  2. Uf, to je pa res strašno. In ne boš verjela, tudi sama sem prvič rojevala 11 ur in sem bila tik pred tem, da mi naredijo vakuum. Ki ga potem niso, ker se mi je babica vrgla na trebuh (polomila dve rebri), in se drla, da to pa vse skupaj ni nič.
    Skratka.
    Doooolgo je trajalo, da sem sploh razmišljala o drugem otroku. Bila max pripravljena (s Polono iz babiške šole), vse dogovorjeno, ampak naša Pikica se ni obrnila in mi tako ni preostalo drugega kot imeti CR. Pušenjak je opravil svoje delo fantastično, jaz sem bila po porodu spočita, moja Pikica pa tudi. Škoda mi je, da res nisem poroda doživela naravno in spontano, ampak je bila tadruga varianta veliko boljša kot prvič ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Zdaj razumem. Vse tri. Pri meni je bilo na srečo drugače. Res na srečo, kot berem tukaj. Obakrat na hitro (prvič malo s presenečenjem, drugič skoraj pričakovano, čeprav še vedno prezgodaj). Isti ljudje, ista porodna soba, isti postopki. In obakrat, to sem se trdno odločila že prej, epiduralna brez enega samcatega drugega učinka, če odštejem, da sem obakrat po porodu želela kar na Triglav.

    Drugič je bilo pravzaprav tako, kot bi šla na družabno dopoldne. Pok, in Zojo sem imela v naročju. Vmes smo pa klepetali, poslušali glasbo,...

    No, upam, da je bilo pri tebi drugič lepše:)

    OdgovoriIzbriši
  4. Tole dvoje je od prvič: http://svetbesed.blogspot.com/2007/07/moja-predporodna-zgodba.html in http://svetbesed.blogspot.com/2007/07/potem-je-slo-zares-moja-porodna-zgodba.html

    Takole je bilo pa drugič: http://svetbesed.blogspot.com/2009/11/cisto-drugace.html in http://svetbesed.blogspot.com/2009/11/in-potem.html

    OdgovoriIzbriši
  5. A ni grozno. Kako veliko nas ima prvo porodno izkušnjo grozno. Drugo, ko veš kaj nočeš in se znaš nekoliko bolje postaviti zase in ne računaš na to, "da oni pa že vedo kaj delajo" imamo pa lahko dobro.

    V našem porodništvu bi res morali začeti s tožbami, da bi se zdravniki in babice nekoliko zamislili.

    Neskončna: link na drugo izkušnjo ne mi ne dela. :(

    OdgovoriIzbriši
  6. Res grozno. In toliko stvari je odvisnih ravno od te izkušnje.

    Anita, lahko pogledaš po datumu (20. 11. 2009)

    OdgovoriIzbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.