ponedeljek, 23. april 2018

Razglednica iz Jeličnega vrha


Na Enejev rojstni dan, sta nas na hiški obiskala moja starša, Starata in Staramama po domače. ;)

Ujela sta nas ravno ko smo na strehi sadili sukulente, ki smo jih nabrali na sosedovem vrtu.

Hvala ata, za te lepe spomine.
Da ne govorim o vsem ostalem, za kar smo vama hvaležni.










petek, 20. april 2018

Na pomoč, najstnika imamo.

Naš mali mož, povod za tale blog,
matematik, šahist, bralec, plezalec, veliki brat, 
se je danes prelevil v najstnika.

Z navdušenjem in strahom ga opazujem, 
kako iz otroka odrašča v fanta. 
Z nostalgijo se spominjam prvih ur, dni, mesecev preživetih z njim.
Z njim, ki je obrnil moj svet na glavo.
Šele z njim, sem resnično postala odgovorna, odrasla oseba (vsaj večino časa. :))

Vse najboljše dragi Enej!

Ko smo že pri blogu, pravkar sem opazila, da smo pred dnevi preskočilo magično mejo MILJON!!! obiskov.
Wooohooo!
Hvala ker nam še vedno sledite, čeprav si le redko vzamemo čas za pisanje.
S selitvijo se bo (močno upam), spremenilo tudi to.

Pa lep pozdrav iz vikend oddiha na naši lepi nedokončani hiški. ;)



 


torek, 27. marec 2018

Čudovita nosečnica Martina

Draga Martina,
hvala, za priložnost, da sem lahko bila mali košček vajine zgodbe.
Neizmerno sem uživala.

Iskrene čestitke! 


















ponedeljek, 19. marec 2018

Zimske radosti

Če nam letos česa ni manjkalo (poleg ljubezni, seveda), je pa to sneg.
In mraz. (Grammarly mi je ponudil veliko začetnico, pa bi si jo skoraj res zaslužil, kajne? )

Ker sem bolj zmrnjene sorte, sem v puhovki že od septembra. S kratkim obdobjem oktobra, ko smo lahko nosili le windstopperje. Sedem mesecev... več kot pol leta nas že zebe... upam, da je to pokurilo mraz za naslednjih nekaj let.

Na srečo je prišla največja pošiljka šele potem, ko je bila hiška na zunaj v glavnem končana.
Potem, ko smo že mislili, da smo končno dočakali pomlad.

In ko so pretekli teden, po obdobju toplejših dni, izpod snega pokukale zaplate trave, smo čez vikend dobili novo pošiljko.

Pa saj sneg nas pravzaprav niti ne moti. Moti nas predvsem pomanjkanje sonca in toplote.
Nemogoče bi bilo prešteti, kolikokrat nas je letos prezeblo do kosti.

Tokrat je bilo snega še za zimske radosti preveč.
Smučanje in sankanje je bilo po naših dolinah nemogoče, saj bi moral imeti vsaj traktor, da ga steptali. Na srečo je cesta mimo naše hiške prazna in ravno prav splužena, da se je vseeno dalo, tako sankati, kot tudi smučati.

Največji izziv je predstavljalo sušenje kombinizonov med etapami sankanja in smučanja.
Na srečo smo se dobro oborožili z električnimi radiatorji in kaloriferji, ki so nam pomagali pri tem sizifovskem opravilu.

Me prav zanima, koliko priložnosti za sankanje bo še to leto.


Popoldanski počitek na gradbišču.
































četrtek, 01. marec 2018

Fasada

Po oknih in po mnogih manj zanimivih detajlih, ki so jih fantje urejali po hiši, je okrog novega leta prišla na vrsto že kar fasada.

Prva sva se z njo spopadla midva. Čez zimske počitnice. 

Takrat sva tudi prvič prespala v hiški in navkljub električnemu radiatorju, spalki in napihljivi postelji, bbbrrr.... zmrzovala celo noč. Dokler nisva proti jutru ugotovila, da se lahko pokrijeva kar s puhovkama. Potem pa sva spala kot dojenčka in od takrat to še večkrat ponovila. Pravzaprav to zdaj,  (v času, ki je mesec ali dva poznejši kot fotografije iz objave), to redno prakticiramo ob vikendih. Malce smo dopolnili arsenal kovtrov in dek, izolacija je že vpihana. In v hiški je ob pomoči dveh radiatorjev in dveh kaloriferjev z lahkoto 20 stopinj, navkljub ostremu mrazu zunaj.

Kje sem ostala... aha fasada.

Torej, prva sva se z njo spopadla midva in sicer na konteinerju. 
Za prvo ploskev sva potrebovala cel teden. Za drugo en dan, Za tretjo tudi en dan (a je še nedokončana), na tretjo pa je pritrjen skret naš Dixi, ki nam ga je v novemberskem neurju odkotalilo po hribu navzdol, zdaj pa ničesar več ne prepuščamo naključuju. :)

Ekoartovci so se z fasado spopadli na isti dan kot midva z drugo ploskvijo. Sicer so bili oni trije in so imeli večje ploskve in pnevmatsko pištolo za žeblje (torej nedovoljeno prednost) ampak morava priznati, da so naju kar našišali. Kajti kontejner je še vedno nedokončan, fasada na hiški pa je že skoraj dokončana. Vsaj kar se tiče lesenih desk. Na vhod bomo dali drugačno, črno oblogo. 

Čeprav so bile predvidene tilly plošče in smo imeli z njimi velike načite, saj smo vanje nameravali vgravirati vzorec, ki bi nam dal dodano vrednost. Vzorec je bil že v delu in ga je pripravila čudovita Klavdija Zupanc, a smo na koncu ugotovili, da ideja ni uresničjiva saj bi les preveč ranili. Tako bodo njena drevesa krasila samo naše notrane stene. :(

Kakor koli že, fasada je na dan, ko je izgledalo, da je na vas končno prišla pomlad in dan pred tem, ko se se nam dokončno sesule sanje o zgodnji pomladi in je zapadel prvi meter snega, izgedala že skoraj dokončana. Še nekaj detajlov, okenske police in plošče na vhodu, pa bi bilo.

No, zdaj pa že kar dolgo, dolgo čakamo na nove premike.

Sem že povedala, da imam pol kufr mraza in zime? V puhovki že od septembra, jebelacesta.

V hiški se sicer zadeve vseeno odvijajo, a ne tako hitro kot bi se, če bi zunaj sijalo sonce.
Kaj vse smo že naredili, pa drugič. :)